Kissing Spines pri konju – moja izkušnja: od diagnoze do vrnitve v sedlo

Ko mi je veterinarka pokazala rentgenske posnetke Casparjevega hrbta in prvič izgovorila besedo „Kissing Spines“, si nisem povsem natančno predstavljala, kaj bi to lahko pomenilo za naju. V tednih, ki so sledili, sem zvečer na spletu prebrala res vsako izkušnjo s Kissing Spines pri konjih, ki sem jo lahko našla. Želela sem razumeti, kaj naju čaka, in brati o ljudeh, ki so imeli to že za seboj. Prav zato zdaj zapisujem našo lastno zgodbo – iskreno, z vsem, kar je potekalo dobro, in s tistim, kar bi danes naredila drugače.

Najprej pomembno opozorilo: Kissing Spines je resna diagnoza – zahteva rentgensko slikanje in veterinarsko spremljanje. Kar opisujem tukaj, je moja osebna izkušnja s posameznim konjem in ne predstavlja nadomestila za pregled in vodenje pri vašem izbranem veterinarju.

Kako se je začela naša izkušnja s Kissing Spines: prvi znaki pri Casparju

Caspar je 13-letni hanoveranski kastrat, s katerim ljubiteljsko jaham dresuro. Vrsto let je bil popolnoma zanesljiv. Tekom ene zime pa se je to počasi spremenilo. Pri sedlanju je postal občutljiv, vihal je ušesa in obračal glavo proti meni. Pod sedlom je bil po ogrevanju pogosto napet, pri prehodu v galop pa je vedno znova brcal. Ni se več pravilno gibal čez hrbet, mahal je z repom in na splošno deloval nezadovoljno.

Iskreno povedano sem te znake najprej napačno razlagala. Pripisala sem jih hladnemu letnemu času, slabim dnevom in njegovemu razpoloženju. Nekaj časa sem celo razmišljala, ali je preprosto postal trmast. Prišel je sedlar, prilagodil sedlo in za nekaj tednov je bilo nekoliko bolje – nato pa se je vse vrnilo. Šele ko se je Caspar tudi pri čiščenju hrbta zdrznil, mi je postalo jasno, da to ni težava z razpoloženjem, temveč bolečina. Dejstvo, da te točke nisem že prej vzela resno, je edina stvar, ki jo za nazaj resnično obžalujem.

Kaj Kissing Spines pri konju pravzaprav pomeni

Veterinarka mi je to v miru pojasnila in poskušala bom to povzeti tako, kot sem razumela. Vzdolž hrbtenice se nahajajo tako imenovani trnasti odrastki. Pri diagnozi Kissing Spines so ti odrastki – predvsem v predelu pod sedlom – preblizu skupaj ali pa se celo dotikajo. Od tod tudi ime: trnasti odrastki se „poljubljajo“. To lahko povzroči pritisk in bolečine, še posebej takrat, ko bi moral konj pod težo jahača hrbet usločiti navzgor.

Diagnoza se postavi z rentgenskim slikanjem. Veterinarka je dodatno pretipala hrbet in s pomočjo lokalne anestezije preverila, ali bolečina resnično izhaja iz tega predela. Njen naslednji stavek se mi je zdel zelo pomemben: vsak konj z odstopanji na rentgenski sliki ne kaže nujno tudi težav, izrazitost pa sega od blage do očitne. Sam izvid torej še ne pove celotne zgodbe – vse je odvisno od tega, ali ima konj bolečine in kako se giblje v vsakdanjem življenju. To mi je pomagalo, da nisem takoj pomislila na najslabše, a sem zadevo vseeno vzela resno. Konec koncev gre za težavo s hrbtom in ne le za manjšo nevšečnost.

Kaj vse smo spremenili – ne le prehrane

To je bilo zame najpomembnejše spoznanje: pri Kissing Spines ne obstaja le ena rešitev. Kar je pomagalo nam, je bila kombinacija več ukrepov, ki smo jih uskladili skupaj z veterinarko in fizioterapevtko.

Medicinski del je prevzela veterinarka in ciljno zdravila prizadeti predel. Vzporedno s tem smo še enkrat temeljito preverili sedlo, saj je pri tej težavi ustrezno prilegajoče se sedlo ključnega pomena. Fizioterapevtka za konje je Casparja redno obravnavala in mi pokazala vaje za vmesni čas.

Največji del dela pa je predstavljal trening – in ta proces je dolgotrajen. Cilj je bil okrepiti hrbtne mišice tako, da bi nastalo več prostora med trnastimi odrastki in bi Caspar znova lahko nosil svoj hrbet. Veliko smo delali na raztezanju, torej naprej in navzdol, da bi usločil hrbet. K temu smo dodali še delo na tleh, delo s kavaletami in količki, lonžiranje v pravilni drži in vedno znova delo v hrib. Jahanja na začetku skorajda ni bilo na urniku; veliko sem z njim hodila na sprehode in mu omogočila čim več prostega gibanja na pašniku. Vse to je potekalo počasi in z zelo veliko mero potrpežljivosti. Bili so dobri in manj dobri dnevi in morala sem se naučiti razmišljati v tednih in mesecih namesto v posameznih treningih.

Kako je nuvallo move postal del Casparjevega vsakdana

Med to intenzivno fazo krepitve sem želela Casparja dodatno podpreti tudi od znotraj. Bilo mi je jasno: če mora zdaj celotno telo trenirati na novo, so sklepi, tetive in vezivno tkivo močno obremenjeni. Najprej sem poskusila s klasičnim praškom za sklepe – in bila pri tem neuspešna. Caspar je prašek dosledno prebiral, na dnu jasli je vsakič ostal ostanek in hrano je preprosto pojedel okoli njega. Prav to pa je osnovna težava pri tovrstnih sredstvih: česar konj ne poje, mu ne more pomagati.

Fizioterapevtka mi je nato priporočila nuvallo move Snacks. Najprej me je prepričala povsem praktična plat, in sicer to, da jih Caspar dejansko poje – neposredno iz roke, brez tehtanja in brez prašnatega dodatka. Dnevna porcija za približno 500 kilogramov težkega konja je šest nuvallo move Snacks, kar znese približno 30 gramov. Ti med drugim vsebujejo glukozamin, MSM, kolagen in hialuronsko kislino, torej natanko tiste gradnike, ki so ključni za sklepe in tetive. Osnova je sestavljena iz lanene pogače, riževih otrobov in lanenega semena ter je brez pšenice in koruze – to mi je bilo zelo pomembno, saj je bil Caspar v stresnem obdobju nekoliko občutljiv tudi na želodcu. Zelo praktično se mi je zdelo tudi to, da so nuvallo move Snacks ADMR-skladni in so brez karence, saj sem imela na skrivaj cilj, da bi se nekoč ponovno udeležila tekmovanja. Od takrat so nuvallo move Snacks fiksni del naše vsakodnevne rutine in nikoli več mi ni bilo treba razmišljati o tem, ali podpora na koncu sploh resnično prispe v konjev organizem.

Kako sva danes – in moj iskren nasvet za vas

S tedni in meseci sem opazila, da je Caspar postal bolj sproščen. Danes se znova pusti sproščeno osedlati, zjutraj pa deluje manj okorelo kot na začetku. Imam občutek, da se na splošno giblje bolj prožno in z večjim veseljem. Največji delež pri tem imajo po mojem mnenju povsem jasno potrpežljivo delo na treningih, zdravljenje pri veterinarki, ustrezno sedlo in fizioterapija. Dodatek nuvallo move Snacks je bil v tem času tisti gradnik, pri katerem me je predvsem veselilo, da ga Caspar brez težav sprejme.

Kaj vam želim sporočiti, če se trenutno nahajate na tej točki: vzemite prve znake resno in pravočasno poskrbite za rentgensko slikanje, namesto da se vedenje pripiše zgolj trmi. Kissing Spines ne izgine kar samo od sebe in ostaja tema, pri kateri je treba vztrajati – pri nas dosledno vzdržujemo trening in gibanje vse do danes. In če se vaš konj, tako kot Caspar, nahaja v zahtevnem obdobju in mu želite zagotoviti podporo za sklepe in tetive, pa je do sedaj zavračal vsakršne praške, potem so bili nuvallo move Snacks za nas tista izbira, ki ne ostane na dnu jasli. Smiselna je tovrstna podpora v vsakem primeru le v daljšem časovnem obdobju, ki traja vsaj osem do dvanajst tednov – potrpežljivost je pri celotni tej temi tako ali tako najpomembnejša. Če so bile težave s sprejemanjem dodatkov pri vašem konju do sedaj za vas enako frustrirajoče kot zame, se po mojem mnenju vsekakor izplača preizkusiti to možnost.